WoodWhenGreen

Svet tam zunaj

Blizu? ali Daleč?, 2o1o.

Črna Gora, 2o1o.

Daleč? ali Blizu?, 2o1o.

Jaz

Kamnik, januar 2011.

Thanks, Philip Waechter!

Jerohi ledenih sveč

Jerohi ledenih sveč, december 2010.

Sončni in morda malo mrzli torek, 28. 12. 2010, smo izbrali za raziskovanje jam Jerohi na Veliki planini. Jerohi je poimenovanje več jam, ki ležijo severno od Koritnega vrha z nadmorsko višino 1648 metrov.

Dan smo začeli s sezuvanjem domačih copat, trpanjem opreme v limuzino, bujenjem Ambroža, postankom v trgovini in hitro vožnjo Tadeja ob prijetni glasbi Boštjana Narata do parkirišča. Na odpravo smo se podali štirje: Ambrož, Tadej U., Tadej S. in jaz. Ker neznani svet zahteva nekaj opreme sem kot zadnji v avtomobilu dobil le sedež in nič prtljažnega prostora, kar je pomenilo, da sem imel nahrbtnik varno v naročju. Pot do jam smo zaradi zimskih razmer, ko je bila planina prekrita z do trideset centimetri snežne odeje, bili primorani od parkirišča pod Malo planino prehoditi peš, kar nam je tja in nazaj vzelo dobre tri ure hoje in nošenja opreme.

Cilj odprave je bil pristop in izmera jam Jerohi X in Jerohi Y. Ker jame ležijo relativno skupaj - morda na območju premera nekaj sto metrov - smo se odločili, da za cilj določimo največjo med njimi, jamo Jerohi 1. Po uspešnem in hitrem iskanju jame, smo se utaborili na ravnici malo od vhoda v Jerohi 1. Po iskanju netiva in kuriva smo se v prižiganju ognja poskusili Tadej U., Tadej S. in Jaz. Na koncu je uspelo Ambrožu. Po malici je Ambrož vzel kompas in odšel iskati Jerohe X. Ko je bil Tadej S. že v kombinezonu in plezalni opremi se je Ambrož vrnil z navodilom naj sledimo stopinjam v snegu.

Ves zagnan se je Tadej S. podal proti Jerohom X (poimenovani Jerohi 9 ali Jerohi ledenih sveč), opremil prvo in edino brezno - globoko slabih pet metrov - in se spustil vanj. Za njim sem se v jamo podal tudi sam. Ovalno vhodno brezno, najširše toliko kot globoko, se konča z relativno ravnim dnom, na zimski torek pokrito s snegom. Brezno ima proti jugu obrnjeno meter in pol visoko poč oz. dva rova, enega nad drugim, vsak v dolžini treh metrov. Rova se v nekaj točkah stikata in je moč svetiti iz enega nivoja v drugega. V obeh rovih se jama konča. Nekaj ugank predstavlja pihanje toplega zraka iz zemlje na dnu vhodnega brezna. Za ugotovitev nadaljevanja bi bilo potrebno veliko energije. Jama je bila izmerjena, zapisnik A je še v delu.

Po izmeri Jerohov X, poimenovanih Jerohi 9 ali Jerohi ledenih sveč, smo se podali v Jerohe 2, kjer sva s Tedej S. preiskala vse kotičke in zaključila, da nadaljnje akcije niso potrebne. Ambrož je medtem opremil jamo Jerohi 3, misleč, da jama še ni raziskana. Po spustu v prvo brezno je na njegovem dnu odkril nadaljevanje in se lotil priprave sidrišča. Med delom sem se mu pridružil in se ogledoval po čudovitem, z ledenimi kapniki okrašenem breznu. Ko je prišel tudi Tadej S., smo se spustili v drugo in zadnje brezno Jerohov 3. Še vedno, trdno prepričani, da smo v jami prvopristopniki, smo raziskali vsak kotiček in ob poti ven izmerili poligon. Po grobem izračunu je brezno globoko dvajset metrov.

Na površju nas je budno pazil Tadej U., skrbel za komunikacijo in zapisovanje koordinat vhodov. Po Jerohih 3 smo spili čaj, se neuspešno poskušali ogreti, si nadeli nahrbtnike in se v popoldanskem soncu med krošnjami smrek podali proti avtomobilu.

Rolling stones

Stari Grad, oktober 2010.

To je zgodba o pragu v neznano. Trenutno. Vhod se je odprl ob gradnji gozdne ceste okoli leta dva tisoč pet. Relativno kmalu, ko je novica prišla do očeta, sem se pod njegovim okriljem podal pogledati vhodno - takrat verjetno šele štiri metre globoko - brezno. Dokaj tesno in mučno raziskovanje se je končalo s palico, dolgo kot brezno samo. Izgubila se je v globini in zaplesala po praznem prostoru. Ker še nisem bil pripravljen, je bil prehod v mojih očeh povsem nemogoč, brez kančka upanja. Kasneje sem, predvsem pozimi, hodil mimo vhoda in občudoval prepih. Brezno je bilo pokrito s smrečjem, vejami in debli, toda vseeno je pozimi, ob trideset centimetrski snežni odeji, vhod ostal povsem kopen in moker. Jama torej je!

Ko še nisem opeval ožine v neznano, zagrizeno modroval o zemlji, katera zadržuje prehod človeka, me je v svet na temni strani Zemlje pripeljal Kiki. Ob smehu in nikoli končanem klepetu, sva premagovala ožino za ožino in iskala skrajne meje suhega jamarja. Sam v sebi sem zaradi Kikija začel verjeti v prehod ožine, ki je kasneje - sedaj še nepremagana - dobila ime Kiki. Ko je Tadej videl Mačkovico, Malo in Veliko Karlovico, se spustil v jamo Logarček, pokazal zanimanje za "udarne" akcije in ožine, sem odšel do vhoda v jamo na Starem Gradu in preveril stanje - kamen pade globoko - vse je v redu. Po nekaj letih sem bil ponovno pri jami - z jamarsko opremo, lopato, kladivom, dletom, vedrom in vero. Vero v nadaljevanje.

Zgodovino nadaljnjih petih obiskov, začetih proti koncu leta dva tisoč deset, lahko mirno pripišem Kikijevi ožini. Prvi "udarni" obisk se je zgodil v torek, po ogledu 'neraziskane' jame na Starem Gradu, sedaj poimenovane Rolling stones (stones z malo začetnico). Po pogumnem in utrujajočem dviganju treh štorov, odstranitvijo poginulega mačka - sodeč po velikosti, nekaj zbrcane zemlje, so se po Kikijevi ožini že lahko valili kamni. Tedaj se je Tadej zadrl: "Kaj ko bi bila jama Rolling stones!"

V jami se je torej kopalo, rilo, dvignilo kubični meter blata, odstranilo poginulega psa - sodeč po velikosti … S pomočjo sem prišel do sedmih metrov globine, kjer me je ob stegnu ustavil kamniti štrcelj. Z nogami sem že brcal v praznino.

V pričakovanju nove akcije!